“Da bi vsak dan vstala in takoj po tem napisala tri cele strani na roko?! Joj, to je prevelika obveza zame. Zakaj prav vsak dan? Tega si ne upam obljubiti.”

Tako nekako so mi šle misli čez glavo, ko sem prvič prebrala o principu pisanja jutranjih strani na Substacku pri moji prijateljici Lizi Debevec. Od takrat so minili trije meseci pisanja jutranjih strani. Kaj pravpzaprav so to? Gre za princip “praznenja glave” takoj zjutraj. To so tri ročno napisane strani, ki jih zapišemo čimprej po tem, ko vstanemo. Ne gra za dnevniško pisanje, temveč bolj za tok zavesti. Pišemo brez cenzure, brez popravljanja, brez ovir. Ni namenjeno, da bi za seboj tekste prebirali, temveč predvsem temu, da počistimo um mentalne navlake. 

In točno to se je tudi zgodilo! To spontano, prosto pisanje je imelo nepričakovano veliko dobrih učinkov.

• Med pisanjem sem si zbistrila um.
• Lahko sem predelala dogodke, ki mi niso bili prijetni in tudi odkrila vzrok zakaj. 
• Začutila sem, kaj mi je pomembnoin je moje in kaj sploh ni moje, ni povezano z mano.
• Dobila sem vrsto dobrih idej in jih lažje spavila v akcijo.
• Zelo jasni so mi postali moji vzorci razmišljanja, v kater bi se lahko zapletala, pa se zaradi pisanja nisem, saj sem jih zlahka prekinila.
• Lažje sem vzpostavila nova vedenja in odšla iz določenih situacij, ki zame niso bile zdrave.
• Čez dan sem lahko ostala prisotna v trenutku in res začutila, kako sem in kaj se dogaja. Disociacij je bilo bistveno manj.

Princip je prvič predstavila Julia Cameron v svoji knjigi “The Artist's Way oziroma Umetnikova pot ” (imamo jo tudi v slovenščini – izšla je pri založbi Primus, 2018.) Knjiga je bila sicer prvotno namenjena spodbujanju ustvarjalonosti pri umetnikih in je izšla že davnega leta 1997, popularna pa je postala prav med epidemijo, saj je bil lockdown idealen čas za razvoj novih hobijev.

Ali mi je bilo lahko vzpostaviti novo navado? Prvi teden je bil zelo lahek, saj sem bila na prvomajskih počitnicah in imela obilico časa. Saj veste: počasna jutra so super stvar, ko nisi vpet v obilico vsakdanjih obveznosti. V Ljubljani ni šlo vse tako zlahka, ampak sem si kar vzela čas in tudi doma so se hitro navadili, da si brez milosti vzamem čas zapisanje  jutranjih strani. Še najtežje mi je bilo utišati notranjega kritika in zanemariti notranjo profesorico slovenščine, ki mi gleda pod prste. In z vsakim dnem sem se manj ukvarjala s tem ali delam prav in pustila pisalu, da je svobodno drselo po listu. Pisanje na roko mi ni delalo težav, saj tudi sicer precej pišem tako. Tudi posebnih navodil ali podpornih vprašanj nisem potrebovala, ker so besede kar vrele iz mene. Je pa res, da sem začela vedno z isto iztočnico, ki se je kar sama izpisala na vrh strani: Nov dan, nove strani. 

Kakšne iztočnice bi pa še lahko uporabili, sprašujete? Če želite začenjati vedno na isti način, je to dober sistem, da vas avtomatsko sproži, saj zelo hitro nanj razvijete pogojni refleks. Tu je nekaj primerov, vi pa seveda lahko poiščete svojega, ki vam najbolj ustreza: Danes je nov dan. - Danes bo odličen dan. – Dobro jutro, dober dan. 

Nekateri si pomagajo tudi s podvprašanji – odvisno, kaj želite razmisliti ali dati iz sebe. Ker strani lahko pišete tudi bolj usmerjeno. Ker gre za tok zavesti, ni pravil. In ker ni pravil, si lahko postavite okvire delovanja tako, da usmerjeno predelate določeno temo. Nekako tako kot bi si postavili naslov eseja, le da ni nobene učiteljice, ki vas bo ocenjevala. 

Če si želite večje jasnosti in samozavedanja, potem lahko začnete nekaj v tem smislu:

• O čem razmišljam?
• Kaj čutim? Kaj me skrbi? S čim se trenutno spopadam?
• Kaj bi bilo dobro spustiti iz rok? Zakaj?
• Kaj potrebujem? Česa si želim?
• Kaj bi bilo najbolje in kaj najslabše?
• Ali rabim pomoč?
• Kaj je ena pozitivna stvar, ki se mi je zgodila včeraj?
• Kakšno majhno prijaznost lahko naredim danes?

Če bi radi stimulirali svojo ustvarjalnost:

• Kakšni so moji cilji ustvarjanja danes?
• Kaj me navdihuje? Kaj se je vtisnilo vame v zadnjih dneh?
• Kako se lahko danes izrazim?
• Kaj me zanima? Glede česa sem radovedna?
• Čemu se izogibam? Česa se bojim?
• Kaj bi bilo zabavno početi danes?

Za postavljanje ciljev in prioritet:

• Kakšni so moji cilji za danes/teden/leto?
• Kaj so moje prioritete?
• Kakšne so moje vrednote?
• Kakšne s moje vrline?
• Kakšne korake lahko naredim, da se približam svojim ciljem?
• S čim odlašam?
• Kaj moraš opustiti ali predati komu drugemu?

Za samorefleksijo in osebno rast:

• Katere so moje prednosti in vrline?
• Kaj se trenutno učim?
• Na kaj sem ponosen/ponosna?
• Za kaj sem hvaležen/hvaležna v svojih odnosih?
• Kaj lahko naredim za izboljšanje svojega duševnega ali čustvenega stanja?
• Po čem želim, da si me ljudje zapomnijo?
• Kakšen človek bi rad bil?

Ker sem objavila svoje jutranje pisanje tudi na Instagramu, se je iz tega kar sam razvil tudi izziv za moje sledilce. Presenečena sem bila, koliko ljudi se je pridružilo!

Sprva je bilo veliko vprašanj, kako in kaj. Pa če se lahko piše na A5 in ne na A4. Pa če lahko zvečer ali čez dan namesto zjutraj. Vse lahko! Vse je bolje kot ne-pisati. Lahko pišete v postelji takoj, ko se zbudite. Lahko pišete po kavi in sprehodu. Lahko pišete, ko pridete v službo. Lahko pišete po kosilu ali pred spanjem. Jutranje strani so dobile ime po tem, da se jih piše takoj ko vstaneš, saj smo takrat še zelo pristni in si še nismo nadeli različnih mask in fasad, ki jih nosimo čez dan. Zato so bile namenjene kot del kreativnega procesa, ki naj bi vzpodbudil ustvarjanje pri umetnikih. Ampak če niste umetnik, si lahko bistveno razrahljate pravila, saj je cilj razbremenitev in ne prva samostojna razstava, če razumete, kaj hočem reči. Jaz se trudim pisati čimprej zjutraj, ampak to pri meni pomeni po kavi, po pasjem sprehodu in včasih tudi po telovadbi. In včasih napišem cele tri strani, včasih pa le pol. Ker ne gre. In tudi to je OK. In če dobim dobro idejo ali se spomnim, kaj moram še postoriti, imam zraven svoj običajni planer in vanj zapišem te druge informacije. 

Potem se je pojavilo kar nekaj dvomov o času, ki je potreben za pisanje. Jaz sem se nekaj časa štopala in večinoma gre za 17-40 minut. Če niste jutranji tip človeka oziroma ste tisti, ki gre praktično iz postelje v službo, so torej jutranje strani kar zahtevna naloga. Vi si boste gotovo pisanje organizirali drugače. Sicer pa je smiselno začeti tako, da se zavestno odločimo, da bomo to jutri naredili. Še bolje je, da se celo v mislih zagledamo, kako pišemo, saj s tem še ojačamo odločitev. Nato si kar pripravimo papir in svinčnik, da nas zjutraj to že čaka. Če lahko, vstanemo pol ure prej, sicer pa si določite čas, ko si lahko vzamete trenutke zase. Pišemo po principu korak-za-korakom ali one-day-at-a time. Nobene presije, malo po malo. In pomaga tudi, če si označujete dneve, ko vam je uspelo, saj je ta vizualna vzpodbuda tudi zelo učinkovita. Predvsem pa nočemo prekiniti verige uspeha. Več o tem si preberite tule – celo koledar si lahko sprintate.

Čez nekaj dni po objavi na IG,  so začele prihajati povratne informacije. Kakšna lepa sporočila sem dobivala! Da niso vedeli, da imajo toliko za ven dat. Da je bilo lažje kot pričakovano. Da je končno mir v glavi. Da so bolj fokusirani cel dan. Da ideje kar letijo. Da so princip uporabili v službi kot del brainstorminga. Da so veliko bolj pozorni na dobre stvari. Pa še in še... Z vsakim sporočilom sem bila bolj hvaležna, ker sledilci delijo svoje izkušnje z mano, pa tudi ker sem del nečesa večjega in nas je mnogo, ki imamo nekaj skupnega. To mi je v današnjem času še dodatno pomembno. Skratka nekaj finega smo naredili vsi skupaj. 

Torej teh 12 tednov pisanja je bila zanimiva izkušnja in še naprej se bom držala te navade, saj mi ponuja dober uvid, me fokusira in mi omogoči, da sem bolj prisotna in da si bolje zapomnim stvari. Lahko rečem, da sem zaradi tega postala boljša oseba. Morda se sliši drzno, da to rečem, ampak stojim za tem. 

Če povzamem ima pisanje strani mnogo dobrih posledic: